4. Digitalizacija zvoka

Vzorčenje – postopek pretvorbe it analognega v digitalno obliko

Pri vzorčenju moramo izbrati vzorčevalno periodo, ki določi časovni razmik med posameznimi vzorci (širina stolpcev)

Najpogostejše frekvence vzorčenja

  • 44,1 kHz, – CD kakovost
  • 32 kHz, – radijska kakovost
  • 22,05 kHz – slabša radijska kakovost
  • 11,025 kHz – telefon

Hitrost zajema – povemo koliko fizičnega prostora namenjamo zapisu ene sekunde zvoka, ki jo izražamo v bitih

primer:

  • 384 Kb/s – CD
  • 192 Kb/s – radio


Stiskanje

Digitalizacija porabi velik kos pomnilniškega prostora, zato je potrebno datoteko stisniti.

Poznamo Izgubno in brezizgubno. Razlika je da pri izgubnem stiskanju algoritem odstrani tiste informacije izvornega zvoka, ki jih človek ne bi zaznal.

 

Število kanalov. Večina aplikacij potrebuje dva kanala (stereo), v profesionalnih aplikacijah pa se jih uporablja tudi več (vse do 64).

 

Prepletanje. Kadar imamo več kanalov, so lahko vzorci za vsak kanal shranjeni ločeno. Pri prepletenem je sinhronizacija posameznih kanalov že zagotovljena, prav tako pa je učinkovitejše stiskanje. Vseeno pa pride do razsipavanja prostora na nosilcu (CD-ROM), kadar niso uporabljeni vsi kanali

Kodiranje – Obstajajo različne metode za predstavitev digitalnega zvoka. Danes se najboljši rezultati dosegajo z uporabo standarda, ki ga je razvila Moving Picture Expert Group (MPEG). Standard pokriva tako digitalni zvok kot tudi video.

MPEG uporablja štiri različne načine za predstavitev zvoka:

  • en sam kanal,
  • dualni kanal (dva neodvisna kanala, npr. za dva jezika),
  • stereo (dva prepletena kanala) in
  • sestavljeni stereo (le-ta izkorišča redundanco med levim in desnim kanalom).